Sinoči se je v oddaji Tarča med drugim pod pretvezo uravnoteženega novinarstva in odpiranja perečih tem razpravljalo tudi o tem, kdaj se začne življenje in ali je slovenska zakonodaja glede splava preveč liberalna. Ampak pri splavu nobeno od teh vprašanj ni zares važno. Važni sta samo naslednji dve stvari:
- Nihče nima pravice do tujega telesa. Ne zarodek in ne odrasla oseba, četudi gre za življenje in smrt. Zato niti ni pomembno, kdaj se začne človeško življenje in kdaj zarodek postane otrok. Če se moja sestra ponesreči ali zboli in sem jaz edina, ki bi ji z donacijo organa lahko rešila življenje, me nihče ne more prisiliti v doniranje. In tako kot me nihče ne sme prisilno uspavati in mi vzeti ledvice, me nihče ne sme prisiliti, da donosim otroka. Temu se reče pravica do odločanja o lastnem telesu.
- Splava ni mogoče ustaviti. Mogoče ga je prepovedati, ampak to še nikoli v zgodovini ni preprečilo nosečim osebam, da ga ne bi delale. Splav v ilegali še vedno obstaja, le da je naenkrat drag, nezanesljiv in pogosto življenjsko nevaren. Vprašanje torej ni, ali sprav ustaviti ali ne, ker slednje pač ni mogoče. Vprašanje je, ali dovolj sovražimo ženske, da smo jih za sprejemanje avtonomnih odločitev in »grešna dejanja« pripravljeni kaznovati z globami, zaporom, boleznijo, smrtjo.
Vsa ostala vprašanja so nepomembna.