Nov slovenski mladinski film Pojdi z mano o skupinici mestnih otrok, ki se izgubi v strašljivem gozdu, je dobil nagrado občinstva za najboljši film na letošnjem Festivalu slovenskega filma in ravnokar doživel zadnjo ponovitev na Liffu, zdaj pa ga čaka distribucija v kinematografih po vsej državi. Režiser Igor Šterk je ambiciozno izjavil, da srhljivka želi »pokazali Slovenijo, kot je še nismo videli«, vendar pa kar se tiče spola, udobno ostaja pri dobrem starem seksizmu.
Izmed štirih glavnih likov je samo eden, Mina, dekle in njen spol je tudi njen glavni označevalec. Fantje predstavljajo arhetipe mladinskih pustolovskih zgodb: trpeč glavni junak, dobrohoten najboljši prijatelj in strahopeten komični lik, Mina pa je Punca. Preden jo občinstvo prvič ugleda, o njej sliši od fantov, ki jo opišejo kot samovšečno punčaro, razen Ota, ki je v Mino zaljubljen. Fantje se do konca filma večkrat norčujejo iz gore ličil, ki naj bi jih tovorila s sabo, čeprav Mina izgleda, kot da sploh ni naličena, pa tudi njena oblačila in obutev so preprosta in praktična.
Po drugi strani pa nam Pojdi z mano kmalu po začetku predstavi alternativno dekliškost. Glavni junaki grejo na poti do gozda skozi majno podeželsko naselje, kjer vaščani živijo v zanemarjenih kočah, grozeče korakajo naokrog s puškami, na veliko koljejo in odirajo živali, pretepajo svoje otroke in sploh vzpostavljajo vzdušje za grozljivko. Na kmetiji, kjer jim okrvavljen in umazan moški grozi, naj izginejo, srečamo poleg Mine edino mlado punco v celotnem filmu. Dekle je prijazno in konvencialno lepo, vendar pa je to nepomembno in postavljeno v ozadje, saj otroci (in kamera, ki v bližnjem posnetku prikaže oboje) opazijo zgolj, da nima pobritih podpazduh in da so njena stegna krvava, domnevno od menstrualne krvi. Mladi junaki v debati o grozotah, ki so jim bili priča v vasi, več pozornosti kot čemurkoli drugemi namenijo temu, kako ogabne in nehigienične so dekletove podpazduhe in domnevna menstrualna kri, film pa na ta način dekliško telo v svojem naravnem stanju predstavi kot enako ali celo bolj strašljivo od strelnega orožja, nasilja nad otroci ter nazornega klanja in odiranja živali. Naj ponovim: simpatična najstnica je uporabljena za vzbujenje gnusa in strahu zgolj zaradi nepobritih podpazduh, film za otroke pa nameni posebno pozornost temu, da poudari, kako ostudno je neukročeno dekliško telo.
Kmečko dekle je poleg Mine edini dekliški lik – punci tako znotraj filma dveh in edinih različic deklištva ne predstavljata zgolj na simbolni ravni, ampak tudi dobesedno. Fantje lahko imajo različne značaje, onidve pa sta zreducirani na svoj spol in na podlagi tega obe tudi stigmatizirani. Kmečko dekle je poučno svarilo mladi publiki, kako se ženskosti ne sme preformirati, vendar pa jo Mina bolje odnese zgolj na prvi pogled. Ona se sicer pridno brije in skriva svojo menstruacijo, vendar pa je že za tako osnovne znake ženstvenega spolnega izraza kaznovana z norčevanjem iz njene »samovšečnosti«, fabulativno pa je ena izmed njenih glavnih funkcij, da bo postala Otova punca. Mlada publika film tako zapusti z jasnim sporočilom: ne glede na to ali si tipična ali netipična najstnica, bo s tabo in tvojim spolom zmeraj nekaj narobe, fantje pa se iz tebe norčujejo upravičeno. Prav zares mladinska grozljivka.