Foto: Miro Majcen
Včeraj sem se udeležila prve mariborske parade ponosa in kot nekdo, ki je odraščal v Mariboru, zdaj pa že skoraj 10 let živi v Ljubljani, je bila parada nenavaden in krasen dogodek. Videti znane obraze iz svojih najstniških let v množici – zdaj z mavričnimi zastavami in transparenti – me je opomnilo, da prepogosta slovenska LGBT zgodba še vedno pomeni, da se nismo mogle odkriti in razkriti, doklerse nismo preselile v Ljubljano ali v tujino in da so naša pristna življenja in naša domača mesta pogosto še vedno dva ločena svetova. Opomnilo me je tudi, koliko let družba ukrade LGBT osebam, ko predelujemo strah in sram in ponotranjene LGBT-fobije, da lahko nekega dne pol ure korakamo po ulicah brez strahu, da se bo naš obraz pojavil v poročilih, kjer ga lahko vidijo naše babice in strici in šefice in učitelji.
Ampak včeraj sem po zelo dolgem času prvič imela občutek, da se nisva spremenili in odrasli samo jaz in skupnost, ampak da se spreminja in odrašča tudi Maribor. Po desetih letih se nisem razkrita vrnila samo jaz, ampak je iz klozeta stopilo tudi moje rojstno mesto in zdi se, da mogoče prihodnjim generacijam ne bo več treba živeti v dveh ločenih svetovih.
Čestitke MKC Maribor in Maribor skozi rožnata očala za uspešno in varno organizacijo! Se vidimo naslednje leto.
– Ada