Biseksualnost je zelo enostaven koncept. Biseksualnost je ideja, da imajo ljudje lahko istospolna razmerja in istospolne spolne odnose in doživljajo pristno istospolno ljubezen – ne da bi bili geji in lezbijke. In iz nekega razloga gre ta ideja ljudjem zelo zelo v nos.
Biseksualne osebe tako pri nas kot v tujini v raziskavah vedno znova poročajo, da so izključene tako iz širše strejt družbe kot iz LGBT skupnosti, razen če se pretvarjamo, da smo geji in lezbijke ali da smo strejt. Biseksualne osebe doživljajo več spolnega nasilja kot hetero in homo populacije, hujšo revščino, hujše težave v duševnem zdravju. Skoraj 70 % slovenske biseksualne populacije se spopada z depresijo. Eden izmed razlogov, zakaj raziskovalke tretirajo bifobijo kot ločeno obliko diskriminacije od homofobije, so nepredstavljive stopnje skrivanja in osamljenosti, ki jih doživljajo biseksualne osebe. Stopnje samomorlilnosti so pri najstniških LGB populacijah približno podobne, a se pri gejih in lezbijkah s starostjo izboljšajo, saj najdejo oporo v skupnosti, pri biseksualnih osebah pa ne, saj so biseksualne skupnosti majhne in preživijo, dokler prostovoljke, ki jih vodimo, ne izgorimo. Za biseksualne projekte namreč financiranje praktično ne obstaja – če na globalni ravni letno dobimo nekaj tisoč evrov, smo lahko vesele. Specializirani programi, ki bi nam pomagali nasloviti biseksualne probleme, tako ne obstajajo in ne morejo obstajati.
Eden izmed razlogov, zakaj je biseksualnost tako zapostavljena, je, da se je ne da urejati z zakonodajo. Nobenega izmed problemov, ki sem jih omenila, se ne da reševati v parlamentu. Biseksualnost je preveč izmuzljiva. Biseksualnost je v samem bistvu anarhistična. Ampak to nas ne ovira samo pri pridobivanju enakopravnega mesta v LGBT aktivizmu. Neulovljiva narava biseksualnosti je eden glavnih razlogov, zakaj biseksualnost v ljudeh vzbuja tako negativna čustva in zakaj se tako radi pretvarjamo, da ne obstaja ali da je samo prehodna faza ali iskanje pozornosti, da ni resna in da ni politična. Biseksualnost namreč podira meje med homoseksualnostjo in heteroseksualnostjo. Če začnemo biseksualnost jemati resno, naenkrat ni več mogoče enostavno ločiti, kdo je hetero in kdo je homo. Kdorkoli izmed bi lahko bil skrit biseksualec, dvojni agent, ki lahko v kateremkoli trenutku prestopi na na drugo stran. In te ideje se ljudje bojijo. Svet nam je veliko bolj všeč, če je črno-bel in če jasno vemo, kdo so naši in kdo so vaši.
Biseksualne aktivistke so že v 70-ih rekle, da je biseksualnost nevarna, ker onemogoča marginalizacijo istospolnih razmerij in njihovo omejitev v jasno razločen geto. Tudi danes, kjer je v določenih prostorih homoseksualnost deležna večjega sprejemanja, je to sprejemanje še vedno pogojeno s priznanjem, da smo in da bomo vedno zgolj številčno neznata manjšina in da obstajamo v kontekstu hierarhije, kjer je heteroseksualnost še vedno na vrhu, še vedno normalna in normativna. Biseksualnost epistemološko preprečuje obstoj takšne hierarhije med dvema skupinama, saj briše meje med njima in nam ponuja idejo, da istospolna razmerja niso anomalija in da niso redka, ampak so del človeške narave.