Najstarejša omemba biseksualnosti, ki jo najdemo v slovenski dogitalni knjižnici, je iz leta 1921. Gre za članek Paragraf v reviji Njiva, v katerem se anonimni avtor zavzema za dekriminalizacijo homoseksualnosti, kot argumentacijo pa predstavi nekakšen psihološki in zgodovinski pregled homo- in biseksualnosti. Avtor trdi, da smo po naravi vsi ljudje biseksualni in da sta hetero- in homoseksualnost posledica zatrtja dela svoje narave. To zatrtje naj bi vodilo v nevrozo, iz njega pa naj bi izhajali sovraštvo, gnus in sram do zatrte usmerjenosti in dejanj. Poudarja tudi, da je “morala” družbeno definirana, se spreminja skozi čas in je različna v različnih družbah po svetu. Homoseksualnim osebam je mestoma zelo naklonjen, mestoma pa homoseksualnost medikalizira in čeprav se zavzema za dekriminalizacijo, meni, da homoseksualci ne bi smeli opravljati javnih funkcij (pozabi pa podati svoje mnenje o tem, kaj bi smeli biseksualci). Zanimivo je tudi, da že leta 1921 uporablja termin monoseksualnost, fascinantne pa so tudi njegove teorije npr. o tem, da zatrta homoseksualnost vodi v nacionalizem.
Nastanek članka je spodbudila afera, v kateri je na volitvah za ljubljanskega župana zmagal Anton Pesek, a mu je bila funkcija odvzeta na podlagi obtožb, da je homoseksualec, in razpisane so bile nove volitve. Celoten članek je dostopen na spletu.
Za vsak slučaj dodajamo še, da Kvartir kajpada ne deli teh 100 let starih analiz spolnih usmerjenosti kot nevroz.