V prejšnjem prispevku je Kitty opisala bolezen AIDS in virus HIV iz mikrobiološkega stališča. Če vas zanima kako virus deluje, kako se prenaša in kje se lahko testirate, vsekakor poglejte njen prispevek. Ker pa relativno kratka zgodovina HIV-a predstavlja izredno zanimivo zgodbo o človeštvu, o obupu in stigmah, hkrati pa tudi o napredku medicine, znanosti in o evoluciji, se mi zdi vredno posvetiti en prispevek še tej zgodovini.
Bolezen AIDS je bila prvič opisana junija 1981, ko je nenavadno veliko število mladih homoseksualnih, biseksualnih in drugih moških, ki imajo spolne odnose z moškimi (MSM), v ZDA zbolelo za sicer redkimi pljučnimi boleznimi, oportunističnimi okužbami in redko obliko raka (Kaposijev sarkom), za katere je bilo znano, da se pojavljajo pri osebah z oslabljenim imunskim sistemom. V medicini je zavladala zmeda, med geji pa panika, saj nihče ni vedel, kaj bolezen povzroča ali kako se prenaša. Prvotne teorije so predvidevale spolno prenosljivo okužbo ali pa so krivile kar sam gejevski življenjski slog, ki je v 70-ih v Ameriki končno doživel osvoboditev (stonewallski upor leta 1969 velja za začetek boja za pravice LGBT skupnosti, teren pa sta predhodno pripravili seksualna revolucija in hipijevska kultura), žal pa je bil povezan tudi z nekaterimi tveganimi praksami, kot je pogosto menjavanje partnerjev in rekreativno uživanje drog. Bolezen so tako najprej poimenovali GRID (gay related immuno deficiency) in je že od prvih opisov bila povezana z družbeno občutljivimi temami, zato si je hitro pridobila močno stigmo.
K stigmi in politični konotaciji so dodatno pripomogli nadaljnji odkriti primeri bolezni, ki so pokazali, da nikakor ni omejena na homoseksualne moške, pač pa se pogosto pojavlja tudi pri osebah s hemofilijo, uživalkah_cih heroina in priseljenkah_cih s Haitija. Nekateri so zato v tem obdobju bolezen imenovali H4, Haitske_i priseljenke_ci pa so bile_i podvržene_i hudi diskriminaciji, številne_i so izgubile_i službe in domove, ker so bile_i okrivljene_i za prenos bolezni v ZDA. Nepravično okrivljeni za širjenje bolezni v Ameriki* so bili tudi biseksualni moški, še posebej poročeni MSM, ki naj bi omogočili prenos okužbe na heteroseksualno populacijo, kljub temu, da je virus bil že od samih začetkov prisoten tudi tam. Biseksualna skupnost je pravzaprav odigrala pomembno vlogo pri oblikovanju kriznih in preventivnih ukrepov in pri vključevanju žensk v te ukrepe. Avgusta 1982 je bolezen dobila uradno ime AIDS, v naslednjih dveh letih pa so znanstvenice_ki ugotovili, kako se prenaša in kaj jo povzroča. Kazalo je, da bo v najkasneje dveh letih možno razviti cepivo in bo s tem zgodba zaključena, ampak kot vemo, žal ni bila.
Pa pustimo napeto zgodbo v 80-ih in poglejmo v biologijo in evolucijo HIV-a. Ta virus uvrščamo med lentiviruse, ki spadajo v širšo skupino retrovirusov. To pomeni, da vsebujejo dedni material v obliki RNA in ne DNA kot večina živih bitij. Da se virusna RNA lahko namnoži v človeških celicah, se mora najprej prepisati v DNA, zato virus prinese svojo lastno “strojno opremo” (encim reverzno transkriptazo), ki to prepisovanje izvrši. Ker pa je reverzna transkriptaza precej nenatančna, pride pri prepisovanju pogosto do napak, kar vodi v mutacije virusa in tako v eni okuženi osebi lahko najdemo več podtipov virusa, ker je ta od okužbe že mutiral. Mutacije poskrbijo, da se površina virusa ves čas spreminja, kljub temu da njegova funkcija ostaja ves čas enaka**, spremenljiva površina virusa pa pomeni, da proti njemu ne moremo razviti učinkovitega cepiva. Vsega tega ob odkritju HIV-a seveda še niso vedeli.
So pa z veliko hitrostjo nadaljevali raziskovanje izvora virusa. Ravno zaradi številnih mutacij pri podvojevanju virusnega dednega zapisa lahko med seboj primerjamo viruse iz različnih okuženih oseb (iz različnih delov sveta) in iz razlik ali podobnosti med njimi izračunamo, kdaj se je virus prvič pojavil v neki populaciji. Tako lahko vidimo npr. podobnosti med virusom HIV na Haitiju in v ZDA (kar seveda nikakor ne upravičuje rasističnega odnosa do priseljencev), največjo raznolikost virusa pa opazimo na afriški celini. Iz tega sklepamo, da se virus tam pojavlja in spreminja že najdalj, torej da se je prvič pojavil tam (a seveda ni bil opažen v zahodnem svetu, dokler niso za njim začeli zbolevati beli moški).
Najstarejši znani primeri okužb s HIV-om izvirajo iz petdesetih let dvajsetega stoletja, torej več kot dvajset let pred prvimi opisi AIDS-a, čeprav so bili odkriti šele kasneje v ohranjenih tkivih. Dvajsetletna razlika niti ni presenetljiva, če upoštevamo, da ima virus zelo dolgo inkubacijsko dobo, torej čas od okužbe do pojava znakov bolezni. Bolj presenetljivo je, da lahko iz razlik, ki so jih odkrili v teh najstarejših primerkih HIV-a, izračunamo, da se je virus prvič pojavil med ljudmi verjetno že v začetku dvajsetega stoletja. Pred tem se je virus razvijal v opicah ‒ danes so poznani virusi SIV (opičja oblika HIV-a) pri mnogih vrstah afriških opic. Najbolj soroden človeškemu je SIV pri šimpanzih, ki so občasen plen in hrana nekaterih ljudstev v centralni Afriki.
Najverjetneje je torej pri šimpanzih prišlo do nekaterih mutacij, ki slučajno omogočajo preživetje virusa tudi v človeškem telesu, potem pa se je nek lovec med rezanjem svežega šimpanzjega mesa urezal in tako je njegova kri prišla v stik z okuženo opičjo krvjo. Razlika med šimpanzom in človekom je sicer za virus po navadi nepremostljiva, o čemer pričajo številne zaznane okužbe Afriških lovcev z različnimi opičjimi virusi, ki nikoli ne privedejo do epidemij (danes lahko takšne dogodke medvrstnega prenosa zaznamo že takoj, ko se zgodijo). V tem primeru pa je virus imel srečo, da je naletel ravno na prave mutacije in pravega gostitelja, da se je lahko razmnožil in razširil***. Virus je imel srečo tudi, da se je v tistem času dogajala precej intenzivna kolonizacija in hiter urbani razvoj Afrike z delovnimi taborišči v Kongu, ki so bila polna gradbenih delavcev pa tudi spolnih delavk, ki so jih načrtno spodbujali, da bi zagotovili zadovoljstvo fizičnih delavcev. Sodelovali so tudi francoski delavci iz Haitija, ki so se v šestdesetih potem vračali v svojo domovino. Hkrati se je poleg seksualne revolucije po vietnamski vojni v 70-ih povečala dostopnost heroina v ZDA, kar je povečalo možnost prenosa z nesterilnimi iglami uživalk_cev drog, še dodatno pa je širjenje virusa pospešilo približno v tistem času razvito zdravilo za hemofilijo, ki temelji na dejavnikih, izoliranih iz človeške krvi. Ob odsotnosti ustreznih testov za (takrat nepoznan) virus so tako tudi zdravila in transfuzije prispevale k širjenju bolezni.
AIDS predstavlja torej zelo zanimivo epidemiološko zgodbo, ki je hkrati izredno poučna tudi s stališča človeških odnosov in politik. Kaže nam, kako ranljivi smo lahko ljudje kot vrsta, a hkrati daje upanje, da smo sposobni razviti zdravila in obrambe tudi proti sovražnikom, ki jih še ne poznamo. Virus HIV se je pojavili v situaciji, ko je več naključnih dejavnikov lahko privedlo do njegovega hitrega širjenja, mi pa nismo imeli nad temi dejavniki nobenega nadzora in nobenega védenja o virusu. V osemdesetih je virus povzročil eno najhujših sodobnih pandemij človeštva in pustil močan pečat in stigmo, ki verjetno še nekaj desetletij ne bo izginila. Medicina pa je medtem napredovala do točke, kjer lahko virus obvladamo, čeprav ga pozdraviti še ne moremo. Smo se naučili dovolj, da bomo bodoče viruse ustavili, še preden pride do pandemij? Ali pa bomo tudi za naslednjo pandemijo okrivili družbeno najranljivejše skupine?
Priporočeni dodatni viri (v angleščini):
Strokovni pregledni članek: Sharp, P. M., Hahn, B. H.: Origins of HIV and the AIDS pandemic. Cold Spring Harb Perspect Med 2011;1,a006841 (dostopen tukaj)
Časovnica AIDS-a: tukaj
Še nekaj odgovorov na vprašanja o AIDS-u in HIV-u: tukaj
Članek na wikipediji: History of HIV/AIDS
Radijska oddaja RadioLab na temo izvora: Patient zero updated
Dokumentarni film The Age of AIDS: javno dostopen
*Podobna stigma biseksualnih moških velja tudi pri nas in ni vezana zgolj na obdobje osemdesetih, pač pa se pojavlja še danes. Statistika, ki potrjuje večino okužb pri MSM, pa je vezana na zahodni svet – če upoštevamo ves svet, je večina okužb posledica heteroseksualnega prenosa (spolni odnos med partnerjema različnega spola).
**Pravzaprav številne mutacije vodijo v nefunkcionalne oblike virusa, ki pa hitro izginejo, saj se ne morejo namnožiti.
***Prenos se je verjetno zgodil večkrat, zato ločimo med virusoma HIV-1 in HIV-2 ter različnimi podtipi teh virusov. Večina podtipov je omejenih na manjše populacije v Afriki, le podtip HIV-1 M (main, ang. glavni) je odgovoren za 99 % okužb po svetu.